Organski sistemi pri živalih

Avtor: Nataša Jelen | 20.05.2020 | Nekategorizirano

Kakor smo videli pri prejšnjih urah, so živali izredno raznolike. Od najpreprostejših enoceličarjev do zapleteno zgrajenih vretenčarjev. Večina višje razvitih živali ima organske sisteme (se še spomnite – celice – tkiva – organi – organski sistemi – organizem), nižje razvite živali pa imajo tkiva ali dele celic, ki nadomeščajo organske sisteme. Kako so razviti organski sistemi pri živalih:

dihala – najmanjši organizmi izmenjujejo kisik in ogljikov dioksid kar skozi telesno površino, po domače pravimo, da dihajo s kožo. Tako dihajo enoceličarji, kolobarniki, ploščati in valjasti črvi. Členonožci imajo vzdušnice:

vzdušnice

Kopenske živali imajo pljuča, ki so lahko bolj ali manj razvita in razvejana.

levo dihala plazilca, na sredini sesalca, na desni dvoživke

dihala ptičev z zračnimi vrečami, ki segajo v kosti

Ptiči potrebujejo za letenje zelo veliko energije in zato tudi zelo učinkovita pljuča. Pri dihanju si pomagajo z zračnimi vrečami. Ob vdihu potuje zrak v zadnje zračne vreče, hkrati pa del zraka iz pljuč v prednje zračne vreče. Ob izdihu gre zrak iz zadnjih zračnih vreč v pljuča, zrak iz pljuč pa v prednje zračne vreče, zrak iz prednjih zračnih vreč pa izdihne.

Nekateri vodni organizmi (npr. koralnjaki, klobučnjaki in vrtinčarji) nimajo razvitih dihal, temveč dihajo kar skozi vso telesno površino.

Številne vodne živali dihajo s škrgami. Škrge so močno povečane dihalne površine, ki so povezane s transportnim sistemom, ki prenaša kisik po telesu. Glede na položaj škrg ločimo: zunanje škrge, ki so zunaj telesa, in notranje škrge, ki so v telesu in s tem zaščitene pred zunanjimi vplivi. Do notranjih škrg prehaja sveža voda, bogata s kisikom zaradi plavanja ali posebnih dihalnih gibov.

škrge pri ribah

izločala – čeprav se zgradba organelov, organov ali organskih sistemov, namenjenih izločanju nerabnih snovi, močno razlikuje, pa imajo enak pomen – telesu nerabne ali škodljive snovi izločiti iz telesa.

Večina enoceličarjev izloča nerabne snovi skozi celično membrano, torej skozi telesno površino. Nekatere med njimi, npr. migetalkarji, izločajo odvečne snovi skozi celično membrano in skozi organel, imenovan krčljivi mehurček. Skozi krčljivi mehurček izločijo vodo, v kateri so raztopljene tudi odvečne snovi iz celice v okolje.

krčljivi mehurček

Nevretenčarji imajo poseben sistem cevk, ki se slepo začenjajo v notranjosti telesa. Vanj se izlivajo odvečna voda in druge nerabne snovi in nato vodijo iz telesa. Pajkovci in žuželke, ki so najštevilčnejša skupina nevretenčarjev, imajo prav tako posebne cevke, imenovane Malpighijeve cevke. V primerjavi z izločali drugih nevretenčarjev se ne izlivajo iz telesa, temveč v črevo. Prednost tega načina izločanja je v tem, da se v zadnjem delu črevesa del vode in potrebnih ionov ponovno vsrka v telo, izločijo pa se le nerabne snovi. Kolobarniki izločajo z metanefridiji. V vsakem členu je par metanefridijev. Lijak metanefridija (glej sliko spodaj) leži v enem členu, izvodilo pa leži v členu za njim.

metanefridiji

Vretenčarji imajo za filtriranje in izločanje razvite ledvice. Najpomembnejša vloga ledvic je precejanje krvi in izločanje nerabnih snovi. Osnovna funkcionalna enota ledvic je nefron, ki je iz ledvičnega telesca in sečne cevke. V vsaki (človeški) ledvici je približno milijon nefronov. Tekočino, ki iz ledvic po sečevodih priteče v mehur in od tod po sečnici iz organizma, imenujemo urin.

prebavila– so sistem, ki omogoča organizmu usvajanje hranilnih snovi iz hrane. Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija (to poznate kot celično dihanje). Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

gibala – Velika večina živali se premika. Način premikanja živali je povezan z življenjskim prostorom (voda, kopno, zrak), velikostjo, zgradbo in obliko živali. Načini premikanja oz. gibanja so zelo različni: živali na kopnem tekajo, se plazijo, skačejo, živali v vodi plavajo ali lebdijo, živali v zraku letajo ali jadrajo. Živali s premikanjem:
– iščejo hrano,
– bežijo pred plenilci,
– iščejo za življenje ugodne razmere ali se izogibajo neugodnim razmeram za življenje in
– iščejo partnerja za razmnoževanje.

Mnogocelične živali imajo razvito mišično tkivo. Celice mišičnega tkiva se krčijo in s tem (pri večini živali skupaj z ogrodjem) sodelujejo pri premikanju živali ali le dela telesa.

Voda pokriva 70 % površja Zemlje. Prvi organizmi so bili vodni, zato je premikanje v vodi eden od osnovnih načinov gibanja. V vodi se živali premikajo na dva načina: z aktivnim plavanjem (npr. ribe) ali z lebdenjem (npr. drobni planktonski organizmi) oz. s kombinacijo plavanja in lebdenja (npr. meduze).

Nekatere morske živali se plazijo (npr. polži), hodijo po morskem dnu (npr. raki) ali rijejo po pesku (npr. školjke). Nekatere živali so pritrjene na podlago in le filtrirajo vodo (nekatere školjke, korale, morske vetrnice) ter s tem pridobivajo hranilne snovi.

Nekatere živali se enako premikajo tako na kopnem kot v vodi. Večina kopenskih živali hodi ali teka. Za premikanje po kopnem uporabljajo noge. Ločimo lahko dve veliki skupini živali z nogami: členonožci in vretenčarji. Nekatere živali, ki živijo v tleh, kopljejo rove (npr. krt in deževnik).

Številne živali jadrajo, med njimi tudi nekatere kače, žabe, glodavci in tudi ribe. Velika večina med njimi jadra le nekaj metrov, in še to le takrat, ko bežijo pred plenilcem. Živali, ki jadrajo, običajno nimajo pravih kril, temveč le ploske površine, ki zavirajo hitrost padanja. Tako imajo npr. leteče ribe posebno velike prsne plavuti, žabe močno razkrečijo noge in se postavijo v vodoravni položaj, sesalci, ki jadrajo, pa imajo običajno kožne opne med okončinami.

Žival za pravo letenje potrebuje zelo veliko energije, da ostane v zraku. Pravega letenja so sposobne le žuželke, ptiči in netopirji. Žuželke imajo en ali dva para kril, ptiči imajo prednji par okončin razvit v peruti, netopirji pa v prhuti. Velika večina živali leti na zelo kratke razdalje. Mnoge med njimi, zlasti žuželke, so tako majhni in razmeroma šibki letalci, da jih lahko odnese veter. Zlasti ptice so dobro prilagojene na letenje, saj imajo votle kosti, ki so lahke, in zračne vreče, ki sodelujejo pri dihanju in dovajajo v telo veliko kisika, potrebnega za tako energijsko naporno dejavnost, kot je letenje.

koža – Krovna tvorba vretenčarjev se imenuje koža ter sestoji iz povrhnjice, usnjice in podkožja. Zunanji del povrhnjice je poroženel (te celice odmirajo – izgubijo jedro in vsebujejo beljakovino keratin) in varuje telo pred izsušitvijo, škodljivimi ultravijoličnimi žarki ter vdorom bakterij v telo. Iz usnjice izraščajo luske, perje in dlaka. Podkožje je predvsem iz vezivnega in maščobnega tkiva, ki varuje vretenčarje pred izgubo toplote ter blaži moč udarcev. V koži so živčni končiči, s katerimi zaznavamo mraz, vročino in bolečino ter čutnice, s katerimi zaznavamo dotik in pritisk. Za vsakega od naštetih čutov so posebne čutilne celice.
Kožne žleze v koži izločajo različne izločke. Žleze lojnice izločajo olja oz. loj, ki odbija vodo ali preprečuje čezmerno izsuševanje in pokanje kože.
Med kožne žleze uvrščamo tudi mlečne žleze, ki so značilne za sesalce in imajo vlogo hranjenja mladičev.
Nekatere živali imajo tudi dišavne žleze (npr. muškatno govedo), ki izločajo snovi, s katerimi žival označuje svoje ozemlje in odvrača tekmece, ali izloča snovi, ki privabljajo spolne partnerje.
Nekatere živali (npr. močeradi) iz strupnih žlez v koži izločajo strupe.
Dvoživke (in tudi ribe) imajo sluzne žleze, ki izločajo sluz, ki varuje žival pred izsušitvijo ter olajšuje gibanje v vodi ali trdni podlagi.
Skozi kožo se lahko tudi izločajo odvečne in nerabne snovi – skoznjo izhlapijo skozi žleze znojnice velike količine vode, soli, sečnine, ipd.

spolni organi – spoznal-a si že razmnoževanje rastlin, bakterij in gliv. Ena bistvenih lastnosti nespolnega razmnoževanja je, da se potomec oz. potomci razvijejo iz enega starševskega organizma. Tak potomec ima enak dedni zapis kot starš, torej vse dobre in tudi slabe lastnosti. Potomcem, ki so genetsko enaki svojim staršem, pravimo kloni.

Največja prednost spolnega razmnoževanja so nove kombinacije dednega materiala, zaradi česar so potomci nekoliko drugačni od staršev oz. so kombinacija lastnosti obeh staršev. Nove kombinacije lastnosti se lahko v določenem okolju izkažejo za boljše, kar omogoča lažje preživetje potomcev.

Nove kombinacije lastnosti so pomembne predvsem v okolju, ki se hitro spreminja. Zaradi raznolikosti potomcev je veliko večja verjetnost, da bodo nekateri preživeli.

Večina živali leže jajca oz. jajčeca, nekatera so komaj vidna s prostim očesom, največje jajce pri ptičih pa je nojevo jajce. Zadostuje za prb. 20 – 25 kokošjih jajc. Ptičja jajca imajo trdo, apnenčasto lupino, jajca plazilcev imajo največkrat prožno, pergamentasto lupino.

Nekatere živali imajo v razvoju mladičev več stopenj, tako imajo žuželke popolno (jajčece-ličinka-buba-odrasla žival) ali nepopolno (brez bube) preobrazbo.

Ribja jajčeca se imenujejo ikre, skupek žabjih jajčec se pa imenuje mrest.

transportni sistem – Na shemi so predstavljeni dihanje, prebavljanje in presnavljanje ter izločanje na primeru sesalca psa. Kisik sprejemamo skozi dihala, od koder se po transportnem sistemu prenese do vseh celic v telesu. V celicah nastali plin ogljikov dioksid preide v transportni sistem, katerega glavna naloga je prenos snovi po telesu, in po njem v dihala ter nato iz telesa. Skozi usta sprejeta hrana se v prebavilih prebavi, vsrka v kri in po transportnem sistemu prenaša po telesu, neprebavljivi del pa se izloči kot iztrebek. Prebavljene snovi vstopajo v celice, kjer se presnovijo, pri čemer se sprosti energija. Telesu odvečne snovi preidejo v izločala, kjer del snovi, predvsem vode, mineralov in vitaminov, ponovno preide v transportni sistem, manjši del, ki ga predstavljajo nerabne snovi, pa se izloči iz telesa kot urin.

ogrodje – vse živali morajo imeti nekaj, da se jim telo ne zdruzne samo vase. Tem strukturam pravimo ogrodje. Manjšim, preprostim nevretenčarjem lahko daje oporo pritisk telesnih tekočin, imenovan turgor. Ta način opore uporabljajo enoceličarji, kolobarniki, ploskavci, valjasti črvi. Nekatere živali imajo zunanje ogrodje – oklepe (raki), lupine in hišice (školjke, polži) ali hitinjačo (žuželke). Vretenčarji imajo notranje ogrodje, imenovano okostje.

Domača naloga – snovi je ogromno, zato vam ne bova dali posebne domače naloge. Priporočava vam, da pazljivo preberete snov in s pomočjo interneta odkrivate najrazličnejše sisteme pri najrazličnejših živalih. Prav zabavno je, boste videli.